Sep
14
Ja, kar o podjetništvu bomo danes razpravljali…o košarki raje ne…
Obrtna zbornica Slovenije je na MOS v Celju danes pripravila soočenje predsedniških kandidatov na temo obrtništva. Prisotnih nas je bilo zgolj pet kandidatov, no štirje in eden malo bolj za popestritev, verjetno veste kateri 
torej, poleg mene in Arturja še Elena Pečarič, Jože Andrejaš, in Danilo Turk. In smo predstavili svoje poglede na obrtništvo, eni malo bolj konkretno drugi zelo splošno in čim bolj všečno publiki…za ogrevanje pa je bilo to soočenje kar v redu. Tista bolj dinamična verjetno še pridejo.
Res je bilo zanimivo, ko se je na soočenje pritihotapil Komandant Mark s svojo Beti, v spremstvu Žalostne Sove, pa ne tiste Ropove oz. Janševe seveda pa si je na soočenjih našel še Blafa…Čeprav se večini ljudi zeli butasto ali neprimerno predsedniški tekmi, pa je s tem nekonvencionalnim prijemom Dr. Artur Štern opozoril na veliko pomanjkljivosti volitev, birokratskih lapsusov naše države, onemogočanje ljudi izven elit…in še na kaj. Spominja me na našega predsednika Drnovška, ki je tudi izbral neko drugo pot, saj z navadnimi uglajenimi, predsedniškimi prijemi ni prišel do izraza…Sam popolnoma razumem ta ravnanja in jih v določeni meri tudi podpiram a se zavedam, da ne pritičejo resni predsedniški funkciji…
No, jaz sem v debatah opozarjal na pomanjkanje podjetniške iniciative med mladimi, o škodljivi ukinitvi male šole podjetništva in nesposobnosti nadgradnje slednjega kot izbirnega predmeta, o ekološkem gospodarstvu in zmanjšanju birokracije in administrativnih ovir…seveda sem s primeri iz prakse malo začinil vse skupaj.
Na vprašanje o prvi misli ob besedi obrtnik pa sem navedel pesem “Mi obrtniki” in poklice, ki odražajo glavne povezave na obrt…Nekateri so pa ob samo misli uspeli razložiti teoretski podstat samega izvora termina obrt…nisem čisto razumel, priznam.
Ampak, kar ne morem mimo zaključka košarkarske tekme…kaj za vraga se je zgodilo spet na koncu, niti čez sredino nismo prišli več z žogo, da o metih sploh ne govorim. Hja fantje, več sreče prihodnjič. Pa malo več korajže. Želim pa, da 5. mesto pripade Sloveniji
Lep vikend
Sep
12
Pa smo preživeli 11. september, brez večjih terorističnih napadov. Hvala bogu, da imamo Busha, ki je vse to tako lepo uredil. Sedaj teroroisti pač več ne pridejo do izraza, saj jim je Bush nagnal strah v kosti. No pustimo to bajko…
Tako pretresljiv je ta datum postal po “napadu” na WTC. A polemik o tem, kako je mogoče in zakaj…je še vedno nebroj. Ljudje so “prodali” svojo svobodo za “več varnosti”. Zdi se jim prav, da jih preglejujejo in spremljajo na vsakem koraku. Samo, da ne bi slučajno kak “taliban” ali pa zgolj nekdo z malenkost temnejšo kožo ali bolj muslimanskim imenom, bil z njimi na istem letalu, vlaku…Seveda sem se tudi sam včeraj večkrat pošalil na račun datuma na terenu, ko sem pomagal zbirati podpise podpore za svojo kandidaturo in je bil odziv nekaterih prav zanimiv. Še najbolj se mi je vtisnila v spomin reakcija dveh fantov in punce z muslimanskim imenom, ker se je en fant sam pošalil na račun strahu pred talibani in celo rekel, da je verjetno on zelo sumljiv, saj mu je ime Sajid in se je potem širokogrudno nasmehnil
In ponovno sem imel srečanje z “izbrisanimi”, tokrat z gospo, ki še vedno doživlja izkušnjo izbrisanih, čeprav je sama že državljanka Republike Slovenije. Ne more pa enako urediti za svojo 23 letno hčer z motnjami v duševnm razvoju. Zgodbe, ki jih slišiš od ljudi s to izkušnjo so naravnost grozljive. Tudi do takih ekstremov, kot je vpad specialcev sredi noči in uperjena puška na otroka!?! Gospa je bila tudi 10 let zvesta krvodajalka a, ko je potrebovala potrdilo o krvni skupini in so ji za slednje zaračunali 27.000 Tolarjev, je od jeze prenehala s krvodajalstvom. Le kdo ne bi?! To sta samo dve od zgodbic, ki sem jih uspel v minutah pogovora zabeležiti. Sedaj toliko bolj razumem Matevža Krivica, ki se tako vneto bori za pravice izbrisanih, za človekove pravice. Gotovo so se ga življenjske zgodbe teh ljudi dotaknile. Res ne bi škodilo naši birokraciji vdahniti malo več življenjskosti, razumevanja tegob ljudi in biti “v službi ljudi”, saj jih državljani plačujemo…
No, poleg zbiranja podpisov sem opravil še eno dobro delo. Gospod iz Bosne, ki je na delu v Sloveniji, me je prosil za pomoč. Potekla mu je viza. Postopki so dolgotrajni. On je pa postal očka in bi rad šel na obisk k svoji ženi in otroku. Pa so ga pri prošnji za pridobitev oz. podaljšanje vizuma (delovnega) po hitrem postopku zavrnili, ker ni imel napisane prošnje. Sam ne zna dovolj slovensko niti verjetno pisanje prošenj ni naloga, ki bi mu ležala. Poklical je kolega, ki mu je šele čez nekaj ur obljubil pomoč…Pa je premorel ta gospod toliko poguma, da je mene vprašal, če mu napišem prošnjo. Šel sem po list in po njegovih navodilih, še dobro, da smo se učili srbo-hrvaščino napisal prošnjo. Gospod je bil zelo hvaležen in je začel po žepu iskati Evre a sem mu takoj rekel, da ni nič dolžan. Res sem se dobro počutil. In iz njegovega obraza sodeč, se je tudi on. Čutil sem hvaležnost in to je bistvo vsega, ne denar.
Dan smo pa zaključili ob večerni pijači in pogovoru z gospo Evo Goes, predstavnico Evropskih Zelenih in švedskega Social Forum-a, ki me je prišla obiskati in ponuditi podporo pri kandidaturi za predsednika države. Lepa gesta. Danes pa skupaj zbirava podpise pred UE Ljubljana - center. Ljubljana ji je všeč in verjamem, da bova ob pogovorih z mimoidočimi, tam pri tržnici, uživala.
Sep
11
Ja, pravi maraton je zadnje čase. A tako je pač v volilnih kampanjah. V 24 urah preko tisoč kilometrov in obisk več prireditev, le spanja je bolj malo
A se je izplačalo. Slovenska popevka je bila super. Najboljši del so bili vsekakor evergini in šaljivi vložki Škofa, navdušile pa so me tudi nekatere pesmi. Zmagovalna pa, hmmm, se mi zdi, da je bil kar cel CD malo začuden…Kot zagovornik lepšega odnosa do okolja sem vsekakor na strani vsebine teksta zmagovalne pesmi…le melodija ni najbolj za v uho. Spominja na kako otroško pesmico…Najbolj mi je padla v uho pesem “Ne računaj name”, ki je tudi prejela nagrado za najboljše besedilo. Res sem se našel not Jaz želim spreminjati svet, včasih celo tako močno, da mi res nekateri okoli mene, predvsem najbližji, včasih dajejo podobna sporočila. No ja, moja draga še najbolj. Čeprav me podpira mi v isti sapi zna kdaj povedati, da prevelika težnja po spreminjanju sveta ni kul, pa čeprav tudi njej morda ta svet ni všeč…a to je že drugi del pesmi, tokrat še lahko računam na podporo :) Saj tu pa je spet Adi v igri - “Če boš opozarjal, da svet ni prav narejen, presneto gor boš plačal, cepec neprilagojen…” in, ker se v pesmih najde vse, je odgovor “kaj bi ti govoril, sem takšen, ker sem živ”
No, muzikologijo na stran, seznanimo se s potovanji, pa ne Guliverjevimi
No, maraton se je začel v Lendavi. Najprej odigram en polčas nogometne tekme za NK Graničar, potem pa hitro v Benedikt, kjer še celo tekmo na asfaltnem igrišču…huh, je bila pa težka ta - brez treningov, saj ni časa, pa z veliko volje, saj se rad gibam, a vseeno kolennnnnnnnaaaaaaaaaaa!!! A maraton po Sloveniji se je zaključil v Lendavi ob pol dveh zjutraj, po vrnitvi s Slovenske popevke 2007, iz Ljubljane…Danes pa od tam v Mursko soboto, v Gornjo Radgono (čez Avstrijo), na Zgornjo Velko in od tam v Lenart, pa nazaj proti Ljubljani, s postankom v Rušah, Mariboru, Žalcu…Pravo spoznavanje krajev, če tam še ne bi bil Seveda sem po poti srečeval zbiralce podpisov, ki so mi predali dosedanji ulov. Ker bo čez minuto polnoč pa zaključujem ta dvodnevni maraton. Hja, maratonci tečejo…je še vedno aktualno…in še bo…
In jutri, ko bom manj leteč, se oglasim s kakšno vsebinsko debato…
Pa bravo slovenski košarkarji, igra se stopnjuje, to zna biti šok še za koga, ne samo Novitzkega :)
-
Aktualno
-
Blogi
-
Povezave
-
RSS vir
-
Iskanje
