Apr
25
Že lepo, če se skrbi za negovanje kulture in jezikov manjšin a se mi vedno bolj zdi, da v praksi marsikdaj zaradi togosti in birokratskih zapletov na-stradajo državljani. Velikokrat se v dejanskih življenjskih situacijah zgodi, da je ureditev, ki je sicer demokratična, zelo omejevalna. Ne ponuja možnosti izbire. Zadnje čase preživim veliko časa na dvojezičnem območju in se soočam s takšnimi in drugačnimi situacijami.
Gremo kar po primerih. Uporaba obeh jezikov je nujna na vseh področjih družbenega življenja, ni ponujena kot možnost izbire, temveč je demokratično “vsiljena” vsem. Saj pri splošnih zadevah ni toliko ovir, se pa pri določenih konkretnih primerih pojavijo nesmisli. Npr. pri izvajanju srednje šole tehničnega profila (strojni tehnik), kjer se v Lendavi zahteva poučevanje v obeh jezikih, tako slovenskem kot madžarskem jeziku. Slednje zakomplicira in celo ogrozi obstoj takega programa, in to v času, ko smo priča deficitu tehničnih kadrov v regiji in, ko se je za tak poklic odločilo v zadnjih letih rekordno število mladih. Seveda bi tukaj morala ukrepati vlada, ministrstvo za šolstvo tudi ministrstvo za gospodarstvo, a so pobudo prepustili kar šoli, ki naj se gre v Budimpešto pogajati za soglasje k poučevanju samo v Slovenščini.
Saj dokler se ne srečaš z konkretnimi problemi, ki jih takšna ureditev prinaša, se ti zdi vsako govorjenje o teh stvareh nedemokratično, zatiralno, napadalno…Tok življenja velikokrat nehote postreže s primerjavami o stanju na tej in oni strani meje. Primerjanje sicer še ne pomeni, da zagovarjaš revanšizem. Veliko ljudi se pri nas sprašuje kdo je v resnici manjšina. Ali ne gre morda za teror manjšine nad večino, oz. manjšinskih zagriženih aktivistov, ki zgolj izkoriščajo velika sredstva, ki jih dobijo po raznih kanalih za svoje delovanje. Kaj pa Slovenci v zamejstvu?
Vzajemnost manjka že na samem področju dvojezičnosti, kjer se vse slovenske prireditve odvijajo v obeh jezikih, prireditve manjšine pa velikokrat le v njihovem lastnem. Poleg te vzajemnosti bi si morala Slovenija izboriti vzajemnost tudi pri skrbi za ohranitev kulture in jezika svojih državljanov izven meja naše domovine.
Nesmiselna se mi zdi obveznost na vseh nivojih, saj velikokrat ovira tudi mlade ljudi pri zaposlitvi. Pojavljajo pa se bojda tudi že razne denarne nagrade za vključitev otrok v učne programe v madžarskega jeziku, saj velikega interesa ni. Saj drugače lepo in prav, da se naučimo veliko jezikov a ne glede na vse bi morala temeljna pravica posameznika biti pravica do svobodne izbire. Tudi vprašanje osebnih dokumentov na dvojezičnih območjih je “čudno”, saj slovenski državljani slovenske narodnosti, ki bi želeli imeti zgolj navadne slovenske dokumente, slednjih ne morejo dobiti, ampak morajo nujno imeti dvojezične. Velikokrat slišim še koga, ki se z nejevoljo ”poheca” na račun dveh glasov na volitvah, ki pripradajo pripadnikom manjšin!? Vse skupaj seveda ni problematično dokler ne pride do takšne ali drugačne “agresije” s strani ene ali druge “manjšine”…
Apr
5
Paloma in Mura, dve največji podjetji v severovzhodni Sloveniji sta vedno bolj v krizi. Obiski vladnikov niso kaj prida pomagali. Včasih paradna konja regij sta iz dneva v dan bolj predana agoniji in zapuščena s strani vseh, ki so včasih jezdili na njunih hrbtih. Ja, takrat je bilo dobro biti zraven. Danes pa naj se delavci znajdejo po svoje…
Politizacija brez primere v Palomi, kjer je vse skupaj prepuščeno v domeno ene politične stranke, ki s finančnim ministrom na čelu išče vse možne izgovore in postopke, da bi ja še dlje trajala očitna “kanalizacija”, ki kot zgleda še ne smrdi dovolj, da bi ji vlada posvetila pozornost…ali pa je vse le stvar dogovora, kot se šepeta v Sladkem Vrhu in okolici. Podjetje, ki bi lahko, če bi sledilo času, bilo še vedno pojem modernosti in uspešnosti, pač ne najde prave niše. Prestrukturiranje, nudenje določenih storitev, recikliranje…to je samo nekaj stvari, ki se ne le svetijo, celo bliskajo a jih žal vodilni ne vidijo. Raje se ukvarjajo sami s sabo, skrbijo za lastne visoke honorarje in mastno plačujejo neke sumljive storitve svetovanja in odvetniških storitev, celo krepko preko tisoč Eurov na dan…
Tudi Mura je že bila deležna državne pomoči a se ni kaj prida spremenilo. No ja, roko na srce, podjetje še vedno obstaja in je za razliko od neslavnega poskusa sanacije lendavskega Koncept Optimum-a preživelo še kar nekaj časa od injekcije. Menjave v vodstvu pa nam sporočajo vsaj dvoje, če ne več stvari. Politika podjetij ne zna ali želi rešiti, niti prejšnja niti sedanja vlada. Uprave podjetij so brez vizij ali pa niso sposobni, se ne zmorejo z zaposlenimi dogovoriti o potrebnih spremembah v podjetju.
Tako smo priča ustvarjenemu mitu, da državna podjetja ne morejo biti uspešna in jih je treba prodati. Seveda, saj so interesi kapitala tisti, ki narekujejo vse te zgodbe. Na koncu smo vsi srečni, ker država podjetja proda in ker bodo privatni lastniki boljši gospodarji. A žal se v slovenski favšiji dogaja to, da se strateška podjetja raje prodajajo tujim lastnikom, ki jim je cilj zgolj maksimizirati profite, do konca izkoristijo tako zaposlene kot opremo, poleg tega še degradirajo okolje in potem preselijo proizvodnjo v cenejše dele sveta. Pač bogatih Slovencev ne maramo, tujci so pa sprejeti odprtih rok. Če želimo postati bogatejša druža, bomo morali sprejeti tudi bogate posameznike. Seveda pa se tu že odpirajo vprašanja pravične porazdelitve bogastva, načina pridobitve bogastva, družbene odgovornosti, solidarnosti…
Danes je delavska stavka. Poraja se mi kar nekaj vprašanj v teh divjih časih. Koliko je v resnici vredno delo? Zakaj takšne astronomske razlike? Kdo bo reguliral kapitalizem in do katere mere? Kje je tu država? Vloga države…
Umrla je država!
