Avg
19
Prav neverjetno, kako se nekateri slovenski politiki borijo med seboj, zavzeto tekmujejo, kdo je bil najboljši prijatelj preminulemu bivšemu predsedniku Janezu Drnovšku. Če ne to, pa hitijo s slavospevi na račun popularnega predsednika in njegovega minulega dela, da bi morda ujeli kak glas več na volitvah, ki bi ga seveda prispevali Drnovškovi oboževalci, ki bi se jim ob obujanju teh zgodb na emotiven način, pri srcu milo storilo.
Janša je s svojim govorom v tistem delu, da mu je izključevanje tuje, kot je bilo Drnovšku in, ko je pohvalil Drnovškovo povezovalno vlogo, zelo zbodel nekatere politike na levici. Verjetno prav zato, ker se slednji sedaj bojijo, da se bodo Drnovškovi fani na volitvah zbližali z Janšo, ki je tak govor z nabojem prekaljeno natuhtal z motivom lova na množice.
Vse skupaj se je pravzaprav začelo z dnem, ko je bivši predsednik umrl. Politiki so kar hiteli pripovedovati, kdo je bil njegov najboljši prijatelj, kdo največji zaupnik in kdo je bil z njim v težkih trenutkih, v zadnjih urah njegovega življenja. Prednjačili so pa tisti, ki so ves čas bili v senci njegovih vodstvenih funkcij in, ki zadnja leta niso bili prav dosti z njim, vsaj javno ne.
Mene zanima predvsem, zakaj se ti njegovi “najboljši prijatelji” o teh stvareh niso nikoli izrekli še za časa njegovega življenja. Zakaj je kar naenkrat to tako pomembno. Ali res zaradi pristnih medčloveških odnosov in čustev ali pa je vse skupaj bolj v luči izkoriščanja pozitivne pododbe bivšega predsednika, ki se je iz politika preobrazil v vizionarja in postal takorekoč idol množic.
Pristnost prijateljstva
Človeka prav strese, ko malenkost pogleda vse te izpostavljene odnose. Prijateljstvo res ne pozna meja. Mislim, da bomo morali uvesti nov pojem in začeti raziskovati fenomen “interesno prijateljstvo”. Slednje je v nekaterih izpostavljanjih določenih politikov že kar preveč očitno. Najboljši prijatelji so tisti, katerih interesi “delajo zate”, je načelo nekaterih. Še posebej pa se taka izkoriščanja dogajajo, če imajo dotične osebnosti pozitivno podobo v javnosti. In tako je dr. Janez Drnovšek dobil veliko število javno deklariranih najboljših prijateljev…žal večino po njegovi smrti.
Zatorej, niti Janez Janša niti Gregor Golobič niti kdo drug si ne bi smel dovoliti loviti simpatij volivcev na račun cenenih prikazovanj in pripovedovanj mitov in legend o pokojnemu bivšemu predsedniku. Verjamem tudi, da so si prav nekateri, ki sedaj gojijo take vzroce obnašanja, globoko oddahnili, ko je Drnovšek preminil, saj so bili bržkone ves čas na trnih ob njegovih prerojenih pričanjih. A Drnovšek se je poslovil dostojno, grehe drugih je odnesel s seboj na oni svet, torej bi bilo prav, da mu dajo že enkrat mir.
Avg
12
Olimpijske igre so v polnem teku. “Slovenski čas” počasi prihaja. Čez nekaj ur bo, če bo vse “po planu” Peter Kauzer osvojil prvo medaljo za Slovenijo na OI 2008 v Pekingu. Vem, da je nehvaležno napovedovati a glede na prikazano v zadnjih vožnjah bo uspel. V sredo se mu pa pridruži še Sara v plavanju 
Torej prva od štirih napovedanih medalj za Slovenijo (z moje strani) se že svetlika in zna biti velika motivacija za ostale, ki jih preizkušnje še čakajo.
Nastop na OI turizem ali športno tekmovanje?
Moram reči, da sem včeraj bil kar malo presenečen nad debato v Olimpijskem tv studiu, ko so prisotni ugotavljali ali je udeležba na OI bolj turistična ali bolj športna stvar. Strinjam se z Alenko Bikar, da večina olimpijcev za tak uspeh gara in je večini to tudi točka v karieri, za katero stremijo. Za udeležbo na OI potrebna norma. Jasno pa je, da vsi ne morejo zmagati niti nimajo enakih možnosti za medalje, saj je konkurenca velika. Morda je rezultatski prerez nekega obdobja že približna simulacija za razdelitev medalj a vedno ne drži. Trenutna forma, počutje, razmere, sreča…veliko faktorjev se mora “poklopiti”. Samozavest šteje, seveda pa je pretirana lahko ovira (spomnimo se SP v nogometu).
Enako je v politiki. Volitve so neke vrste OI, SP, EP, DP…nastop na volitvah tudi ni samoumeven. Kvalifikacije so v nekaterih segmentih zelo stroge, v drugih spet manj. In vedno se najde kakšno presenečenje. Še posebej, če ljudje izbirajo med “lutkami v izložbi na nacionalni ravni”, namesto bi izbrali kvalitetnega kandidta v svojem okraju. Potem se pa čudijo kdo vse je poslanec…V dobi dnevnih in tedenskih napovedovanj pa je tudi vprašanje vpliva slednjih na rezultat (lahko) moteče za resnično demokracijo.
Ampak pustimo politiko, sedaj je v ospredju Olimpijada.
Danes, na Svetovni dan mladih, upam, da bom lahko čestital Petru Kauzerju za prvo slovensko olimpijsko odličje v Pekingu 2008. Gremo Peter, s tabo je cela Slovenija. Vsem blogerjem pa miren spanec in malo napetosti ob spremljanju finala.
Avg
4
Olimpisjke igre v (onesnaženem) Pekingu se začnejo ta konec tedna. Tako kontaminiranemu mestu (ekološko, politično) kot je Peking sploh ne bi smeli dati olimpisjkih iger, če pa jih že so, bi morali vložiti še kaj v zmanjšanje onesnaženosti…O politični situaciji in o bojkotu otvoritve olimpijskih iger zaradi nedemokratičnosti Kitajske pa itak nima smisla izgubljati besed…
So pa olimpijske igre še vedno dogodek, ki združuje ljudi, ne glede na različne poglede, nazore, rasne ali druge razlike…in prav je tako!
Stavim na (vsaj) 4 slovenske medalje
Slovenci imamo kar nekaj upov, ki si/nam lahko priborijo medaljo. Pravijo, da nam pripisujejo 3 medalje, sam pa menim, da bo še kakšna več v naši beri. Teh upov bi bilo še več, če bi podelili t.i. “wild card” Aljažu Peganu, ki bi si tako povabilo glede na njegove rezultate in podporo široke javnosti vsekakor zaslužil. Upam, da jim Petkovšek pokaže rogove in jih ne glede na “mučke” z nekimi novimi izhodiščnimi ocenami za vaje azijskih oz. domačih favoritov, premaga na njihovem parketu. No, tako “wild card” povabilo bi si zaslužila tudi Marlene Ottey, za atrakcijo
Medalja v streljanju, atletiki, vodnih športih, pa še kakšna iz telovadnice (gimnastika, judo), je za tako majhno državo, kot je Slovenija, svojevrsten fenomen. Pa ne jamram o majhnosti, zgolj spomniti želim, da imamo možnost nabora olimpijcev (športnikov nasploh) med samo 2 miljona prebivalci…Škoda, da nimamo na olimpijskih igrah še kake ekipe udeleženke v najbolj popularnih moštvenih športih. Košarkarji so bili kar blizu, pa so žal proti Portoriku pogoreli…
Uvrstitev na olimpijske igre je častna, kronajte jo z dobrim rezultatom.
Gremo naši! Navijali bomo kljub vročini, volilni kampanji in kljub “nerodnemu času” vaših tekem. Peter vrzi, Marija skoči, Rajmond zadeni…ah preveč vas je, da bi naštel za vse 
Fair play velja!
Ko bi le še v politiki veljal tak duh…pa tega ne mislim s potuho številnim “sistemskim lumpom”…
-
Aktualno
-
Blogi
-
Povezave
-
RSS vir
-
Iskanje
