Dec
22
Po 18 letih smo se končno malo “postavili” a se zdi, da so se sosedje še bolj. Z zemljevidi, ki so “jasni” vsakomur, mahajo po vsej EU, naši politiki pa nebogljeno ugotavljajo, da je interes EU za širitev večji od tistega, ki bi ščitil interese članice?!? Ja kakšna združba pa je potem ta EU? Če je tako izstopimo. Ne more EU odločiti v nikogaršnji prid, torej tudi ni prav, da z morebitnim sprejemom Hrvaške upošteva dokumente, ki prejudicirajo mejo.
Očitno pa slovenska diplomacija spi. Pa ne samo sedaj med prazniki. Zelo slabo so namreč informirali, podučili druge države o dejstvih glede meje s Hrvaško. Morda je problem v tem, da je lahko diplomat vsak “odpadli” politik. Ali pa naša slovenska skromnost in klanjanje vsem “večjim” od nas, ob čemer velikokrat pozabimo na svoje cilje.
To, kar se dogaja sedaj glede Hrvaške je pa že višek. Ko poslušam poročila na katerikoli od hrvaških TV, mi pulz naraste. Vsi hrvaški politiki kar po vrsti namreč trdijo, da imajo na svoji strani večino članic EU, nekateri trdijo, da celo vseh preostalih 26, razen Slovenije. Očitno so hrvaški diplomati in politiki veliko bolje lobirali kot naši. Ne samo diplomati, vsi slovenski politiki, vključno z evroposlanci, so svoje delo opravili zelo slabo oziroma ga sploh niso. Kako je mogoče, da bodo o meji odločali drugi. Verjetno se bodo odločali na podlagi “poznavanja situacije in zgodovinskih dejstev”…
Najbolj sem sicer razočaran, da rešitve še vedno ponujajo tisti, ki v osemnajstih letih niso rešili ničesar. Tema je pa še vedno najaktualnejša. Na slovenskih poročilih prvih deset minut, na televizijah sosednje države pa zgolj omemba. Izhodišča pa se jemlje iz nekih dokumentov in dejstev, ki so nastali pozno po osamosvojitvi.
Večina težav je nastala, ko je Bavčar umaknil policijo globoko na slovensko stran in, ko so pustili Hrvatom graditi mostove in mejne prehode na slovenski strani. Ker v ožjem mejnem pasu na njihovi strani (baje?!) ni bilo primernega področja za gradnjo, so slovenski politiki dovolili postavljati “začasne” objekte na naši strani. Je temu botrovala slovenska dobrota ali pa kaj drugega…? Zakaj pa niso gradili globlje na hrvaški strani? A ni njihov problem, če je njihovo zemljišče tik ob mejni črti neprimerno za gradnjo?! Verjetno je kak km ali dva na njihovi strani dovolj zemlje za gradnjo objektov.
No, to je že pase. Sedaj moramo reševati napake ali pa celo prodane odločitve nekdanjih vrhovnih politikov, ki so si medtem že nagrebli nekdaj državnega premoženja za par generacij…Še vedno zagovarjam mejno stanje na dan 25.6.1991. Piranski zaliv in izhod na morje sta bistvena. Drugače pa je rešitev lahko tampon cona v širini nekaj km in plebiscit za ob meji živeče prebivalstvo. To pomeni država v funkciji ljudstva. Ker sedaj imamo državo v funkciji nekaj politikov, ki trgujejo z ljudskim interesom.
Pozivanje k bojkotu na katerikoli strani meje je nesprejemljivo. Hujskači se sploh ne zavedajo posledic za državljane obeh držav, sploh sedaj v času krize.
Nesposobne diplomate je treba zamenjati. Interese svoje države morajo znati diplomati predstaviti partnerjem od zunaj in najti zaveznike. Upam le, da nas res ne bodo diplomatsko povozili tudi na tem področju.
Dec
19
Celo leto oziroma še bistveni dlje smo bili priča podražitvam. Najbolj so ljudi jezile in prizadele podražitve osnovnih življenjskih potrebščin, še posebej živilskih izdelkov, najosnovnejših prehrambenih artiklov…Glavni argument za rast cen, če že ne edini, je bilo naraščanje cen nafte. Transport in cene energije so bile predstavljene kot bistvene komponente cene izdelkov.
Cene natfe so res rastle v nebo in dosegale nerealne cene. Vse na trgu je temu sledilo. In balon je počil. Sanje nekaterih so se razblinile. Nekatere cene pa so začele dosegati realne vrednosti. Najprej vrednostni papirji in nafta…
Kaj pa sedaj, ko so cene nafte padle? Za koliko so se znižele cene osnovnih življenjskih potrebščin? Bore malo, skoraj nič. Vsaj ne cene živil. Še podražiti kruh so nekateri želeli!?
Cena surove nafte je padla za 70%. Temu ni sledilo realno znižanje cen energentov in drugih stvari, katerih bistven del cene izhaja iz cene nafte. Že same cene goriv so zgolj 25% nižje (vsaj v Sloveniji) kot takrat, ko je nafta na svetovnih trgih dosegla svoj cenovni vrhunec. Kam torej izginjajo “preostanki”?!?
Najprej je bilo nekaj debat o zaokroževanju cen po sprejetju Eura, kasneje smo se že privadili na Eure in celo malo izgubili občutek za vsaki cent. Sedaj se zdi en evro ali dva nek drobiž a če dobro pomisliš, gre za starega pol tisočaka…
Na enak način vsak dan sproti pozabljamo, kako nas z drobnimi pocenitvami goriv zavajajo naši gospodarji, medtem ko se realno cene nafte spuščajo veliko bolj. Pozabljamo tudi, da se cene osnovnih življenjskih potrebščin, in npr. zdravil, splon ne znižujejo.
Človek bi lažje razumel, če bi npr. proizvajalec, tisti prvi v verigi, dobil kaj več za odkup žita, mleka, zelenjave itd. Pa se še njim skuša nižati odkupne cene. Vse se niža, le marže ostajajo iste. Kdo torej služi?
Hja, tako je to, če je ekonomija dominantna veda v družbi. In to “čista ekonomija” z bore malo ali nič pridiha socialne odgovornosti, z brezmejnim nagrajevanjem “iznajdljivosti” v sistemu zanalašč zmedenih pravil. [b]In elementi kot so velika potrošnja, inflacija, BDP, krize…so vedno zelo priročni…
Zahtevajmo znižanje cen osnovnih življenjskih potrebščin od vseh, ki so pod pretvezo naraščanja cen nafte svoje cene zviševali, sedaj pa jih “pozabili” znižati!
Dec
16
Je jutri “dan D” za evropsko delavstvo? Glasovanje o spremembah direktive o določenih vidikih organizacije delovnega časa v Evropskem parlamentu prinaša spremembe.
Spremembe so bile potrjene v času našega predsedovanja EU. Ministrstvo v njih vidi korak naprej, v ureditev stanja, ki bojda sedaj dopušča tudi 78 ur dela na teden. Od jutri naprej pa naj bi bil maksimum zgolj 65 ur dela na teden.
Kje je problem?
Problem je, da izjeme ponavadi postanejo pravilo. Na koncu bo vsak po potrebi delal “izjemoma” 65 ur na teden. Tako kot sedaj vsi na veliko izkoriščajo volontersko pripravništvo, ki je “izjema” ter je bilo uvedeno zgolj in samo za pravnike, bomo priča novim “pravilom” namesto izjem…
Podaljšano delo je včasih v praksi res upravičeno. Še posebej, če je s soglasjem delavca. Soglasjem brez prisile seveda. In kdo lahko ugotovi šikaniranja? Inšpektor Gadžet? 
Primer delavcev na terenu, ki gredo npr. iz Prekmurja v Koper ali še kam dlje (v tujino ) opravljati kakšne montaže, pa je zaradi bivanja v kraju dela morda smiselno izkoristiti čas za delo namesto posedanje in čakanje na drug dan. Vmes več zapraviš, kot zaslužiš…
Kar se tiče samega delovnega časa in časa za počitek ter časa za družinsko življenje, pa se tako ali tako vračamo v čase pred industrijskimo revolucijo. Če k temu dodamo še “slabo” storilnost in varnost pri delu nam je vedno manj jasno, od kod potemtakem argumenti za daljšanje delovnega časa?
Edini argument, ki ga vidim, je maksimalno izkoriščanje delavcev, prihranek na kratki rok, zaradi plačevanja zgolj enih prispevkov (namesto dveh eden zaposlen).
Na dolgi rok pa izgubljamo pri zdravstvenem stanju prebivalstva, pri demografski politiki in družinskemu življenju. Torej bi bilo smiselno in logično za višji riziko povečati prispevke?!
Sicer pa dragi politiki, papirna ureditev brez resnega nadzora na terenu ni efektivna. Še slabše, zgolj potuha je velikokrat in krinka.
Evropski Zeleni glasujemo PROTI!
Živel 1. maj!
-
Aktualno
-
Blogi
-
Povezave
-
RSS vir
-
Iskanje
